Vpliv igre je večji kot se nam zdi

Se sprašujete zakaj?

Skozi igro in zaradi procesov igrivosti v pristopu in načinu spoznavanja in vseživljenjskega učenja, se strukturirajo možganski vzorci razumevanja delovanja naše osebnosti.

Nastajajo vzorci kako zares razumemo različne koncepte življenja. Nastajajo naše navade in vzorci po katerih se skozi življenje tudi obnašamo in delujemo.

Skozi igro se razvija naše logično mišljenje.  Strukturira se razumevanje vzročno posledičnih odnosov naravnih zakonov, tako v smislu fizike, matematike, mehanike, moralnih in etičnih vrednot in drugih naravnih zakonov po katerih pravzaprav vsi delujemo.

Igra vpliva na sprožitev mehanizma, ki deluje kot aktivator učenja in samoregulacije. To sta dva najvišja  funkcionalna mehanizma razvoja človeka. Pravzaprav gre za razvoj osebne strukture posameznika.

Torej igra vpliva na gradnjo strukture razumevanja življenja samega.

Odsotnost igre pravzaprav vodi v nerazvito področje možganov, ki se kažejo kot pomankanje sodelovanja, samo-aktivacije, odsotnost notranje motivacije in odsotnost ustvarjanja za skupno dobro.

V primeru odsotnosti igrivosti, se razvije močno področje tekmovalnosti. Vzporedno s tem nekonstruktivne oblike vedenja.

»Ne nehamo se igrati, ker se postaramo. Postaramo se zato, ker se nehamo igrati..« (George Bernard Shaw)